Kongregacija za verski nauk Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami

Vprašanje legitimnosti priznanja homeseksualne zveze Papež Janez Pavel II. Gre za žgoče moralno in družbeno vprašanje. Toliko bolj je to vprašanje zaskrbljujoče v državah, ki so že priznale ali nameravajo pravno priznati homoseksualne zveze, kot tudi možnost posvojitve otrok. Premislek ima namen, biti v pomoč, Škofom Katoliškim političnim delavcem, ko se morajo odločati o zakonskih predlogih, ki zadevajo to vprašanje. Verujočim Vsem - Ker gre za vprašanje, ki zadeva naravni moralni zakona pospeševanje in obramba skupnega blagra družbe.

1. Narava in neodtujljive značilnosti zakonske zveze Resnico, ki jo odkriva zdrav razum in jo priznavajo vse velike svetovne kulture. Zakonska zveza ni kakršna koli zveza med človeškimi osebami. Zakonsko zvezo je ustanovil Stvarnik, deležna je lastne narave, bistvenih značilnosti in namenov. (Prim. Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu (1965), 48.) Nobena ideologija ne more zbrisati iz človeškega spoznanja gotovosti, da obstaja zakonska zveza samo med dvema osebama različnega spola, da po medsebojni osebni podaritvi, ki je njima lastna in izključujoča, težita k občestvu njunih oseb. Tako se med seboj dopolnjujeta ter sodelujeta z Bogom pri nastajanju (rojevanju) in vzgoji novega življenja.

3. Naravna resnica o zakonski zvezi je bila potrjena v Božjem razodetju. Stvariteljski načrt o zakonski zvezi, o katerem govori Prva Mojzesova knjiga, vsebuje tri temeljne stvarnosti: Prvič: človek kot Božja podoba je ustvarjen kot »moški in ženska« (1 Mz 1,27). Kot osebi uživata enakost in se dopolnjujeta kot moški in ženska. Njuna spolnost pripada biološki stvarnosti z ene strani, z druge pa je v človeškem bitju dvignjena na novo, osebnostno raven, v kateri se združujeta telo in duh. Drugič: Stvarnik je ustanovil zakonsko zvezo kot življenjsko obliko, v kateri se uresničuje tisto občestvo oseb, ki vključuje udejanjanje spolne zmožnosti. »Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta oba eno telo« (1 Mz 2,24). Tretjič: Bog je hotel dati združenju moškega in ženske značaj posebnega sodelovanja pri njegovem stvariteljskem delu. Zato ju je blagoslovil z besedami: »Rodita in se množita ter napolnita zemljo« (1 Mz 1,28). V Božjem načrtu pripadata dopolnjujoči značaj spolov ter rodovitnost sami naravi zakonske zveze kot ustanove. Četrtič: Poleg tega je Kristus povišal združitev moža in žene v dostojanstvo zakramenta. Cerkev uči, da je krščanski zakon resnično znamenje zaveze Kristusa s Cerkvijo (prim. Ef 5,32).

Zakonska zveza med možem in ženo je nekaj svetega. Nobenega temelja ni s katerim bi enačili ali določali kakršne koli primerjave med homoseksualnimi zvezami in Božjim načrtom glede zakonske zveze in družine. Zakonska zveza med možem in ženo je nekaj svetega. Homoseksualni odnosi so v nasprotju z naravnim moralnim zakonom. Homoseksualna dejanja dejansko »spolnemu dejanju zapirajo darovanje življenja. V Svetem pismu so homoseksualna dejanja »označena“ kot hude zablode … (prim. Rim 1,24–27; 1 Kor 6,10; 1 Tim 1,10). Homoseksualna dejanja so sama v sebi neurejena. (prim. Kongregacija za verski nauk, Izjava Persona humana, 8.) Homoseksualno nagnjenje je »objektivno nekaj neurejenega« (KKC, 2357.) Homoseksualna dejanja so »grehi, ki hudo nasprotujejo čistosti«. (KKC, 2396.)

Odnos do istospolnih Cerkev uči, da moramo moške in ženske, ki imajo homoseksualne nagnjenja, »sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. V razumevanju do njih se je treba izogibati slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja.« (KKC, 2358; Prim. Kongregacija za verski nauk, Lettera sulla cura pastorale delle persone omossessuali (1. 10. 1986), 10.) Te osebe so poleg tega tako kot vsi drugi poklicane k čistosti. (Prim. KKC, 2359; Kongregacija za verski nauk, Lettera sulla cura pastorale delle persone omossessuali, 12.)

Stališča v odnosih do homoseksualnih zvez Civilne oblasti zavzemajo različna stališča toleranten odnos do tega pojava. priznavajo take zveze, da bi se tako – pod pretvezo zagotavljanja človekovih pravic – izognile diskriminaciji tistih, ki živijo z osebami istega spola. celo naklonjene pravni enakosti homoseksualnih zvez z zakonsko zvezo v pravem pomenu besede, pri čemer ne izključujejo pravne možnosti glede posvojitve otrok Moralna zavest zahteva, da zagovarjamo celovitost moralne resnice, kateri nasprotuje bodisi priznanje homoseksualnih razmerij bodisi krivična diskriminacija homoseksualnih oseb.

Dolžnost in drža kristjana Ko se pripravlja pravno priznanje homoseksualnih zvez ali njihovega pravnega izenačevanja z zakonsko zvezo in njej lastnimi pravicami, je treba izraziti jasno in ostro nasprotovanje. Treba se je vzdržati kakršnega koli dejanskega sodelovanja (cooperatio formalis, op. prev.) pri širjenju ali izvajanju tako krivičnih zakonov Kolikor je mogoče, se je treba vzržatati tudi materialnega sodelovanja (cooperatio materialis, op. prev.) na ravni izvajanja. Na tem področju se sme vsakdo sklicevati na pravico poslušnosti svoji vesti. Treba je opozoriti, da je toleranca zla nekaj povsem drugega, kot je potrditev ali legalizacija zla. (Prim. Kongregacija za verski nauk Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami; 5)

Razumske utemeljitve proti pravnemu priznanju homoseksualnih zvez a) Premislek zdravega razuma Civilni zakon ne sme biti v nasprotju z zdravim razumom; v tem primeru zgubi moč obveznosti v vesti.12 Zakonodaje, ki so naklonjene homoseksualnim zvezam, so v nasprotju z zdravim razumom, ker dajejo zvezi dveh oseb istega spola pravna zagotovila, ki so podobna (analogna) ustanovi zakona Država ne more legalizirati takšnih zvez, ne da bi pri tem zmanjšala pospeševanje in varstvo zakonske zveze kot ustanove, ki je bistvenega pomena za skupni blagor te zveze. Treba predvsem razmišljati o obstoječi razliki med homoseksualnim ravnanjem kot privatnim pojavom in istim ravnanjem kot družbenim pojavom, ki ga pravno predvidevamo in potrdimo tako, da postane ustanova pravnega reda

Razumske utemeljitve proti pravnemu priznanju homoseksualnih zvez a) Premislek zdravega razuma Civilni zakoni namreč »opravljajo zelo pomembno in včasih odločilno vlogo pri širjenju določene miselnosti in navad.« (Janez Pavel II., Okrožnica Evangelij življenja, 90.) Življenjske oblike in vzorci, ki jih zakoni izražajo, ne samo, da oblikujejo družbeno življenje na zunaj, marveč težijo k spremembi miselnosti in vrednotenja samega obnašanja pri novih generacijah. Pravno priznanje homoseksualnih zvez bi tako zasenčilo razumevanje nekaterih temeljnih moralnih vrednot in povzročilo razvrednotenje.

b) Premislek biološkega in antropološkega reda Homoseksualne zveze ne izražajo bioloških in antropoloških elementov zakonske zveze in družine. Takšne zveze ne morejo primerno zagotoviti razmnoževanja in preživetja človeške vrste. Morebitna raba načinov, ki so na voljo glede na današnja odkritja na področju umetne oploditve, poleg velikega pomanjkanja spoštovanja človekovega dostojanstva dejansko v ničemer ne spremeni njihove neprimernosti. (Prim. Kongregacija za verski nauk, Navodilo o daru življenja, Cerkveni dokumenti 36, Ljubljana 1987, II, A, 1–3.) V homoseksualnih zvezah ni zakonske razsežnosti, ki predstavlja človeško in urejeno obliko spolnih odnosov.

Premislek glede otrok in istospolnih zakonskih zvez? Pomanjkanje spolne bipolarnosti ustvarja ovire za normalen razvoj otrok. Manjka jim namreč navzočnost očeta oziroma matere. Vključevanje otrok v homoseksualne zveze s posvojitvijo pomeni dejansko nasilje nad otroki s tem, ko izkoriščamo njihovo nemoč in jih vključujemo v okolje, ki ne dovoljuje njihovega polnega človeškega razvoja. Takšna praksa bi bila gotovo hudo nemoralna in bi bila v nasprotju z načelom, ki ga priznava tudi Mednarodna konvencija Organizacije združenih narodov o pravicah otroka, po kateri je najvišji interes, ki ga je treba v vsakem primeru braniti, korist otroka, ki je brez moči in nezavarovan.

c) Premislek družbenega reda Družba dolguje svoje preživetje družini, utemeljeni na zakonski zvezi. Če bi bila s pravnega vidika zakonska zveza med dvema osebama različnega spola zgolj ena izmed možnih oblik zakonske zveze, bi bil pojem zakonske zveze deležen radikalne spremembe, ki bi bila v škodo skupnemu blagru. Če država postavi homoseksualne zveze na enako (analogno) pravno raven z zakonsko zvezo ali družino, ravna samovoljno in prihaja v nasprotje s svojimi nalogami. V podporo homoseksualnih zvez se ni mogoče sklicevati na načelo spoštovanja oziroma zavračanja diskriminacije posamezne osebe. To, da ne priznavamo družbenega in pravnega statusa zakonske zveze tistim oblikam življenja, ki niso in ne morejo biti zakonske, ni v nasprotju s pravičnostjo, marveč je, nasprotno, zahteva pravičnosti. (Prim. Kongregacija za verski nauk Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami; 8)

c) Premislek družbenega reda Ne moremo se tudi razumno sklicevati na načelo osebne avtonomije. Ena stvar je, da posamezni državljani lahko svobodno opravljajo dejavnosti, za katere imajo poseben interes, povsem druga stvar pa je, če država daje dejavnostim, ki ne predstavljajo pomembnega in pozitivnega prispevka za razvoj osebe in družbe, izrecno pravno in kvalificirano priznanje. Nasprotno, obstajajo resni razlogi za trditev, da so takšne zveze škodljive za pravilen razvoj človeške družbe, zlasti če bi se povečal njihov dejanski delež v družbenem tkivu.

d) Premislek pravnega reda Ker poročeni zakonski pari opravljajo svojo nalogo s tem, da zagotavljajo nastajanje novih rodov in so torej najvišjega družbenega interesa, jim civilno pravo daje družbeno priznanje. Nasprotno pa homoseksualne zveze ne potrebujejo posebne pozornosti s strani pravne zakonodaje, ker ne opravljajo omenjene vloge za skupni blagor. Dokazovanje, da je pravno priznanje homoseksualnih zvez nujno, da bi se tako izognili, da bi skupaj živeči homoseksualni pari zaradi preprostega dejstva, da živijo skupaj, izgubili dejansko priznanje splošnih pravic, ki jih imajo kot osebe in kot državljani, ni prepričljivo.

4. Ravnanje katoliških politikov v odnosu do zakonodaje, ki priznava homoseksualne zveze Vsi katoliški verniki so dolžni nasprotovati pravnemu priznanju homoseksualnih zvez. Prav posebej so to dolžni storiti katoliški politiki glede na raven njihove odgovornosti. Treba je upoštevati naslednja etična navodila: Katoliški poslanec ima moralno dolžnost jasno in javno izraziti svoje nasprotovanje in glasovati proti načrtu zakona, ki je v prid pravnemu priznanju homoseksualnih zvez. Hudo nemoralno dejanje je, če damo svoj glas za skupni blagor družbe tako škodljivemu zakonskemu besedilu. Če se katoliški poslanec nahaja pred že obstoječim zakonom, ki je naklonjen homoseksualnim zvezam, se mora temu zoperstaviti na način, ki mu je na voljo, da pokaže svoje nasprotovanje. Gre za dolžnost pričevati za resnico. Če ni mogoče popolnoma odpraviti obstoječega zakona te vrste, more poslanec, sklicujoč se na navodila, izražena v okrožnici Evangelij življenja, »upravičeno dati podporo predlogom, ki merijo na omejitev škode takega zakona in zmanjšanje negativnih učinkov na ravni kulture in javne morale «, vendar pod pogojem, »da je jasno in vsem znano« njegovo »absolutno nasprotovanje« (Janez Pavel II, Okrožnica Evangelij življenja, 73.)

Sklep (11.) Cerkev uči, da spoštovanje homoseksualnih oseb ne sme na noben način privesti do odobravanja homoseksualnega vedenja ali do pravnega priznanja homoseksualnih zvez. Skupni blagor zahteva, da zakoni priznavajo, podpirajo in varujejo zakonsko zvezo kot temelj družine, ki je primarna celica družbe. Pravno priznanje homoseksualnih zvez ali njihovo izenačevanje z zakonsko zvezo bi pomenilo ne samo priznanje neurejenega obnašanja in posledično ustvarjanje nekega vzorca (modela) v sodobni družbi, marveč tudi zamračitev temeljnih vrednot, ki pripadajo skupni dediščini človeštva. Cerkev (kristjani) mora braniti te vrednote v korist človeka in celotne družbe.

Sklep Papež Janez Pavel II. je na avdienci, ki jo je naklonil podpisanemu kardinalu prefektu dne 28. marca 2003, potrdil ta Premislek, sprejet na redni seji kongregacije, in je naročil njegovo objavo. Rim, na sedežu kongregacije za verski nauk, 3. junija 2003, na spominski dan mučencev sv. Karla Lwanga in tovarišev. Joseph kard. RATZINGER, prefekt